Izbrali smo najlepšo, najbolj sončno soboto in se z avti odpeljali do Kamniške Bistrice, od koder smo se z gondolo povzpeli na Veliko planino. Prav nič nas ni bilo strah, za nekatere nova izkušnja. Že med vzpenjanjem smo občudovali razgled v dolino in po okolici in kar naenkrat, so pred nami zrasle gore. Tam pa nas je pozdravil tudi pravi pastir. Ogledovali smo si njegovo opravo, kot so jo nosili pastirji včasih. Z veseljem se je tudi slikal z nami.

Pot smo nadaljevali peš po vzpetini do Zelenega roba. Hojo smo si krajšali z občudovanjem planinskega cvetja, se malo ustavili, dihali svež planinski zrak, pozdravili krave, se okrepčali in kar naenkrat smo bili na vrhu. Kako je prijala malica iz nahrbtnika. Vse je bilo tako dobro.

Vsak otrok je prejel medaljo za pogum in vztrajnost pri hoji. Nekdo, pa nam je skril zaklad in raztresel lističe z nalogami, ki smo jih morali poiskati. Le kdo je to bil? Mogoče naši palčki izpod sv. Ane, so ugibali otroci. Preizkusili smo se tudi v vlečenju vrvi. Zabavno je bilo, ko smo vlekli z otroki, še bolj pa, ko so vlekli očki in mamice. Takrat smo navijali vsak za svojega starša.

Podali smo se po planini. Hodili smo med kravami, kočami, prišli do kapelice Marije Snežne. Čas se nam je ustavil, nikamor se nam ni mudilo, na utrujenost smo pozabili.

Ob povratku smo bili vsi veseli, da smo se odločili za izlet na Veliko planino in se poslovili z željo, da se v bodoče podamo še kam v planine.

Strokovni delavki skupine Pikapolonice

Dostopnost